Klinična značilnost Raynaudovega fenomena je nenadna sprememba barve kože, ki nastane zaradi prekomernega skrčenja drobnega žilja ob izpostavljenosti mrazu ali čustvenemu stresu. Najpogosteje se pojavlja na prstih rok, stopalih in uhljih, lahko pa prizadene tudi notranje organe (srce, pljuča).
Pojavlja se epizodično. Sestavljajo ga tri zaporedne faze: bledica, cianoza in rdečina.
Diagnostična je bledica. Izolirana cianoza je manj specifična in se lahko pojavlja tudi pri drugih, v glavnem benignih, stanjih (lupus pernio).
Prizadene okoli 10% prebivalstva, pogosteje ženske.
Jakost in pogostost napadov se pri bolnikih razlikujeta. Težave so izrazitejše v hladnih mesecih.
Ločimo primarni Raynaudov fenomen, ki ga ima več kot 80% vseh bolnikov in je posledica prekomerne odzivnosti morfološko normalnega drobnega žilja na mraz in sekundarni, ki je povezan z določenimi boleznimi, zlasti sistemskimi boleznimi vezivnega tkiva, najpogosteje s sistemsko sklerozo, prekomerna odzivnost žilja na mraz pa je posledica morfoloških žilnih sprememb.
Raynaudov fenomen lahko povzročajo tudi določena zdravila, toksične substance, žilne travme, nevrološke spremembe in skriti malignomi.
Za opredelitev Raynaudovega fenomena uporabljamo obnohtno kapilaroskopijo, pomembni pri opredelitvi pa so tudi anamneza, klinična slika in imunoserološki testi.
Obnohtna kapilaroskopija je neinvazivna slikovna preiskava, s katero ocenjujemo mikrocirkulacijo na rokah.
Pri primarnem Raynaudovem fenomenu je normalna, pri sekundarnem, povezanim z boleznimi, zlasti sistemsko sklerozo, pa že zgodaj značilno spremenjena.
Bolnike z Raynaudovim fenomenom podučimo, da naj se, kolikor se da, izogibajo mrazu in se toplo oblačijo. Svetujemo jim redno izvajanje sprostitvenih tehnik (joga, avtogeni trening).
Odsvetujemo uživanje alkohola, prave kave in čaja ter kajenje.
Zdravljenje z zdravili prihaja v poštev le pri tistih s pogostimi in intenzivnimi napadi.
Pri bolnikih s sekundarnim Raynaudovim fenomenom zdravimo tudi osnovno bolezen.
